Ključna beseda: vizualna umetnost

»Ali umetna inteligenca pomeni konec umetniške ustvarjalnosti, vsaj v obliki, ki jo danes poznamo, ali bo samo dodatno orodje oziroma dopolnilo k že obstoječemu?«

»Umetniki imajo, kot zapiše Vran, pač svoj svet, ki pa je neskončno iskren, in upam, da tak tudi ostane.«

»Hiša Tartini postane druženje paralel, kot jo definira Jaša, preobrat situacij, figur in zvokov. Je arhitektura sanj, ki se nenehno premika in spreminja. Sama hiša, njeni prostori se spreobračajo in premikajo kot v veličastni Piranesijevi arhitekturi. Jašev Rekviem je sanjsko delo, dragoceno okno v najbolj skrite želje in konflikte.«

»Dva fragmenta osmislita življenje celoti, tretji dimenziji. Jaša je dirigent tega dela, ki oživi in se prepleta z likoma njegovega očeta in slavnega violinista. In pri tem zariše krog, niz vzporednih pripovedi, za katere se zdi, da se nikoli niso srečale. Podari nam novo partituro, scenarij, ponovno napisan v skladu z večnim gibanjem.«

»Ne vem. Upam, da v prihodnost.«

»Nismo si mogli privoščiti stvari, kot je letraset, zato se je zdelo naravno, da stvari izrežemo in naredimo kolaž, da prihranimo denar.«

»Moj dedek in škotski oče sta bila druida, tako da mi je bilo to vcepljeno skupaj s socialističnim in anarhičnim ozadjem.«

»Verjamem, da lahko dejansko spremeniš stvari. Ljudje se bodo morda zagreli za nostalgijo, a bodo videli tudi, kako je lahko moje delo pretirano politično in rahlo poduhovljeno. Zdaj je pomembneje, kot je bilo kadar koli prej.«

»S klasičnim formalno-analitičnim pristopom pa nikakor ni mogoče – enako velja za toge medijske klasifikacije in definicije – ozavestiti kohezivne logike celotne razstavne postavitve.«

»Vsako izmed razstavljenih del ima namreč jasen znak konstruktivnih refleksij, a nikakor ne na račun lastne poetične avre.«

»Povezuje jih pravzaprav neverjeten domišljijski racionalizem njihovih avtoric in avtorjev.«

»Huzjanova dela tako izražajo fluidni svet, kjer se sedanjost razblinja v preteklosti, vizualna izkušnja v spominu, zasebno se spreminja v univerzalno in se izgubi v brezčasnem simbolu.«

»Del tega odseva je področje slikarskega minimalizma, ki ga osebno čutim kot že bolečo Beckettovsko praznino, kjer se naslikana bitja učijo živeti in umreti v lastnem miselnem svetu, kadar prečijo prostor slike in se nekje ob robu nato poslovijo.«

»Osrednja vizija je, da smo partner in podpornik za sodobno umetnost ter umetnike na območju.«

»Mislim, da je to izredno pomembno, saj vemo, da se ljudje velikokrat zgledujejo po velikih družbah.«

»Sama zbirka ne bo zaprta v trezorju, do katerega javnost ne bo imela dostopa, in to poudarjam kot velik prispevek.«

»Zato moramo pobudo za ustvarjanje zbirke razumeti kot prizadevanje v smislu varovanja vrednot in izkazovanje posebne skrbi za tisto, kar menimo, da je naša dragocena dediščina.«

»Ponovno uvajamo nekaj, kar je bilo dolgo zapisano v našem DNK-ju, a se je s krizo opustilo – torej odkupovanje umetniških del.«

»Njegov pogled usmerjajo tja, kamor sam ne želi pogledati, s tem pa izzivajo človekovo upravičevanje nečloveškega izkoriščanja živalskih bitij.«

»V samostojnem razstavnem opusu predstavlja predvsem kiparska dela v kombinacijah z risbami, slikami oziroma grafikami in videom, ki jih glede na prostor in produkcijske možnosti zaokroži v celostno umetnino in učinkovito prostorsko izkušnjo.«

»Ali ga lahko spremenite v ljubljenčka, kot ptička, ali pa ga date na povodec za svoje hčerke?«

»To je svet, ki sva ga v določeni obliki poznala že v otroštvu.«

»Kot otroka sva mislila, da sva čarovnika, doma in v vrtcu pa sva se včasih oblekla v ženska oblačila.«

»Obožujeva estetiko in dušo tistega časa. Dušo, ki se kaže v vseh vrstah umetnosti – čudovitih melodijah, harmonijah, barvah, srčnih zgodbah, arhitekturi.«

»Nagovorijo naju kompleksni občutki, ki jih ustvarijo kombinacije različnih žanrov, na primer grozljivka in komedija v enem.«

»Pa ne takega, v katerem bi se pri neonski luči zrcalili njegova gola realnost in krutost, ampak takega, skozi katerega je v zgodbi stopila Alica in na drugi strani odkrila čudežno deželo, poseljeno z arhetipskimi liki – naš svet, obrnjen na glavo.«

»skuša uloviti pogled na vsakdan tako, da so v njem običajne stvari podvojene, razdvojene, razpete med dva pola, nedelujoče in nelogične«

»V Aparthotelu smo od enostavno določljivega prostora – ločeni. Hotel ni metaforičen le v svoji nujno spodleteli bližini domačnemu, temveč ga večinoma povezujemo tudi s tujim okoljem, kjer je vsakdan vedno nekoliko drugačen kot doma.«

»V njem so figure bolj ali manj zabrisane silhuete, postavljene v prostor iz megličastih barvnih pik in črtic, ki se ponekod sestavijo v prepoznavne elemente krajine, kot so stanovanjski bloki ali drevesa, drugod v fantastične mrežaste strukture ali vesoljska plovila.«

»Na njej Weinberger predstavlja dela, 'v katerih le še tu in tam najdemo podobo iz stvarnega življenja; prostore z nenavadnim rastjem, zgoščenim ozračjem in žarečo svetlobo naseljujejo figure v skafandrih, ki jim ne vidimo obraza, zaposlene z opravki, ki jim ne vemo namena'.«